Urinska inkontinenca

Urinska inkontinenca, definirana kot nehoteno uhajanje urina, je pogosta težava, ki prizadene številne posameznike po vsem svetu. Čeprav se pogosto povezuje s staranjem, lahko vpliva na ljudi vseh starosti in spolov. Kljub razširjenosti ostaja tema pogosto tabu, kar vodi v sram in odlašanje z iskanjem pomoči.

Obstaja več vrst urinske inkontinence, med katerimi so najpogostejše:

• Stresna urinska inkontinenca: Pojavi se ob dejavnostih, ki povečajo pritisk v trebušni votlini, kot so kašljanje, kihanje, smeh ali dvigovanje težkih predmetov. Vzrok je običajno oslabitev mišic medeničnega dna, ki ne morejo učinkovito podpirati mehurja in sečnice.
• Urgentna urinska inkontinenca: Značilna je nenadna in močna potreba po uriniranju, ki jo je težko zadržati. Pogosto je posledica prekomerno aktivnega mehurja, ki se krči tudi, ko ni poln.
• Mešana urinska inkontinenca: Kombinacija stresne in urgentne inkontinence, kjer se simptomi obeh vrst prepletajo.
• Prelivna urinska inkontinenca: Pojavi se, ko mehur ne more popolnoma izprazniti, kar vodi v prelivanje in nehoteno uhajanje urina.

Vzroki za urinsko inkontinenco so raznoliki in lahko vključujejo:

• Starostne spremembe: S staranjem se mišice medeničnega dna in mehurja oslabijo, kar lahko vodi v inkontinenco.
• Hormonske spremembe: Zlasti pri ženskah v menopavzi zmanjšanje ravni estrogena vpliva na elastičnost tkiv in delovanje sečil.
• Nosečnost in porod: Pritisk ploda na mehur ter raztezanje in poškodbe mišic med porodom lahko povzročijo inkontinenco.
• Nevrološke motnje: Bolezni, kot so multipla skleroza, Parkinsonova bolezen ali možganska kap, lahko vplivajo na živčno kontrolo mehurja.
• Operativni posegi: Kirurški posegi v medeničnem predelu, zlasti pri moških operacije prostate, lahko poškodujejo živce ali mišice, kar vodi v inkontinenco.
• Življenjski slog: Debelost, kajenje, prekomerno uživanje kofeina ali alkohola ter kronični kašelj lahko povečajo tveganje za razvoj inkontinence.

Glavni simptom urinske inkontinence je nenadzorovano uhajanje urina. Pogostost in količina uhajanja se lahko razlikujeta glede na vrsto inkontinence. Za natančno diagnozo je pomembno obiskati zdravnika, ki bo opravil anamnezo, fizični pregled in po potrebi dodatne preiskave, kot so analiza urina, ultrazvok ali urodinamske študije.

Zdravljenje urinske inkontinence je odvisno od vrste in resnosti stanja ter vključuje:

• Spremembe življenjskega sloga: Zmanjšanje telesne teže, opustitev kajenja, omejitev vnosa kofeina in alkohola ter redna telesna aktivnost lahko izboljšajo simptome.
• Vaje za krepitev mišic medeničnega dna: Keglove vaje pomagajo okrepiti mišice, ki podpirajo mehur in sečnico, kar lahko zmanjša uhajanje urina.
• Trening mehurja: Načrtovano uriniranje in postopno podaljševanje časa med obiski stranišča lahko pomagata izboljšati nadzor nad mehurjem.
• Zdravila: Nekatera zdravila lahko pomagajo pri zmanjšanju simptomov, zlasti pri urgentni inkontinenci.
• Medicinske pripomočke: Pri ženskah se lahko uporabljajo vaginalni pesarji, ki podpirajo sečnico, pri moških pa posebne sponke ali obročki.
• Kirurški posegi: V primerih, ko druge metode niso učinkovite, se lahko razmisli o kirurškem zdravljenju, kot so namestitev trakov za podporo sečnice ali popravilo mišic medeničnega dna.

Urinska inkontinenca lahko močno vpliva na kakovost življenja posameznika. Pogosto vodi v socialno izolacijo, zmanjšano samozavest in celo depresijo. Pomembno je, da posamezniki poiščejo podporo pri družini, prijateljih ali podpornih skupinah ter se posvetujejo z zdravstvenimi strokovnjaki za ustrezno obravnavo.

Urinska inkontinenca, opredeljena kot nehoteno uhajanje urina, je pogosta težava, ki lahko vpliva na kakovost življenja posameznika. Čeprav je ni vedno mogoče popolnoma preprečiti, obstajajo številni ukrepi, ki lahko zmanjšajo tveganje za njen nastanek ali omilijo njene simptome.

Eden najučinkovitejših načinov za preprečevanje urinske inkontinence je krepitev mišic medeničnega dna. Keglove vaje, ki vključujejo zavestno stiskanje teh mišic, lahko pomagajo ohranjati njihovo moč in funkcionalnost. Priporočljivo je, da te vaje izvajate redno, saj lahko učinek opazite po 6 do 8 tednih ali kasneje. 

Prekomerna telesna teža povečuje pritisk na mehur in medenične organe, kar lahko prispeva k razvoju inkontinence. Ohranjanje zdrave telesne teže z uravnoteženo prehrano in redno telesno aktivnostjo lahko zmanjša to tveganje. 

Uživanje hrane, bogate z vlakninami, pomaga preprečevati zaprtje, ki lahko poveča pritisk na mehur. Prav tako je pomembno uživanje zadostne količine tekočine, vendar se je priporočljivo izogibati prekomernemu uživanju alkohola in kofeinskih pijač, saj lahko dražijo mehur in povečajo potrebo po uriniranju. 

Splošna telesna aktivnost prispeva k ohranjanju mišične moči in elastičnosti, kar vključuje tudi mišice medeničnega dna. Redna vadba lahko pomaga pri preprečevanju inkontinence in izboljšanju splošnega zdravja. 

Kajenje lahko povzroči kronični kašelj, ki povečuje pritisk na medenične organe in sčasoma oslabi mišice medeničnega dna. Opustitev kajenja lahko zmanjša tveganje za razvoj inkontinence.

Pri dvigovanju težkih bremen je pomembno uporabljati pravilno tehniko, ki vključuje upogibanje kolen in uporabo mišic nog namesto hrbta in trebuha. To zmanjšuje pritisk na medenično dno in preprečuje njegovo oslabitev.

Čeprav je pomembno ostati hidriran, je priporočljivo omejiti vnos tekočin pred spanjem in se izogibati pijačam, ki lahko dražijo mehur, kot so kofein, alkohol in gazirane pijače.

Redni zdravstveni pregledi lahko pomagajo pri zgodnjem odkrivanju in obravnavi dejavnikov tveganja za urinsko inkontinenco, kot so sladkorna bolezen, nevrološke motnje ali druge zdravstvene težave.

Ženske po vaginalnem porodu so bolj dovzetne za razvoj stresne urinske inkontinence zaradi oslabitve mišic medeničnega dna. Redno izvajanje vaj za krepitev teh mišic po porodu lahko pomaga pri preprečevanju težav. 

Redno praznjenje mehurja in izogibanje dolgotrajnemu zadrževanju urina lahko prepreči prekomerno raztezanje mehurja in oslabljenje njegove funkcije.

Inkontinenca je nehoteno uhajanje urina ali blata, ki za človeka pomeni socialen, psihološki in tudi finančni problem. Pogostejša je pri ženskah, po 35. letu je prizadeta vsaka peta, po 55. letu pa vsaka tretja ženska.

Moški naletijo na te težave redkeje kot ženske, pri njih se inkontinenca najpogosteje pojavi po operativnih posegih, denimo po operaciji prostate. Takrat se  lahko poškoduje živce in mišično tkivo okrog sečnice , škoda pa je včasih lahko tudi nepopravljiva. Po statistiki je leto dni po taki operaciji inkontinentnih še 15 odstotkov pacientov.

Vrst inkontinence je več: stresna, urgentna in mešana. Pri mlajših je pogostejša stresna inkontinenca, pri starejših pa urgentna in mešana. Stresna inkontinenca nastane zaradi oslabelih tkiv, kar pomeni, da popustijo mišično-vezivne strukture medeničnega dna. 

Pri urgentni inkontinenci je težava v mehurju. Ker je prekomerno aktiven, smo prisiljeni prepogosto urinirati. Za to vrsto inkontinence smo pogosto krivi sami. Nakopljemo si jo z zadrževanja urina ali z uriniranjem takrat, ko nas ne tišči. Če to počnemo doga leta, si porušimo osnovni fiziološki mehanizem odvajanja in zadrževanja vode.

Da, porodi so med glavnimi vzroki stresne inkontinence.  Ob porodu pride do poškodbe tkiva, do raztegnjenosti mišic in živcev, in ker hormoni že med nosečnostjo razrahljajo tkiva, je uhajanje urina hitro tu.  

Med vzroke za nastanek inkontinence sodita tudi dednost in debelost, poznamo pa tudi nevrološke vzroke, kakršna sta multipla skleroza in diabetes. Pri moških gre najpogosteje za obstruktivne  vzroke (hiperplazija prostate).

Res je, ljudem je pogosto nerodno in jih je sram govoriti o svoji težavi, tudi zdravniki smo včasih prisiljeni dobesedno vleči iz ljudi, kaj se dogaja. Res pa se zadnja leta o uhajanju urina govori več in bolj javno, mlajše generacije so bolj odprte. Inkontinenca se lahko pojavi pri zelo mladih ljudeh, poznam primere deklet s težavami že pri sedemnajstih letih, v ambulanti niso redke 25-letnice.  

Prepričana sem, da so glavni vzroki za tako zgodnje težave v načinu življenja in hrani, ki jo uživamo, saj nikoli ne vemo, kaj vse vnesemo v telo. Do hormonskih sprememb prihaja, ker je v hrani cel kup hormonskih  motilcev, posledice pa so vidne na naših telesih.

Preprečiti se inkontinence sicer ne da, lahko pa pridobimo na času. Prepričana sem, da bi o teh problemih morali govoriti že v šoli, predvsem dekleta bi morala dovolj zgodaj spoznati vaje, s katerimi bi lahko težave preprečile ali vsaj odložile. Ko namreč voda že uhaja, je že precej pozno. Najti bi morali način, da bi ženske naučili pravilnega izvajanja vaj za krepitev mišic medeničnega dna,  saj marsikatera niti ne ve, katere mišice mora uporabiti, niti jih ne čuti.

Kaj lahko sami naredimo, da je težav manj, in da bolezen ne napreduje prehitro? Kaj svetujete?

Največ naredimo z zdravim načinom življenja. V to sodita predvsem zmerna telesna aktivnost in zdrava prehrana, v kateri ni preveč sladkorja, vključene pa so prave maščobe. Pomembno je tudi, da si uredimo hormonski status, da dovolj spimo in hkrati nevtraliziramo stresne obremenitve. Predvsem ženskam svetujem, naj vaje za mišice medeničnega dna izvajajo načrtno. Če si vsaj vsak drugi dan vzamejo nekaj minut zanje, naj naredijo to skoncentrirano, da jih bodo res pravilno izvedle.

Kakšne vrste zdravljenja obstajajo in kako učinkovita so?

Osnova pri vsaki inkontinenci je konzervativno, neoperativno zdravljenje s pomočjo vaj. Kasneje uporabimo najprej najmanj invazivne in šele na koncu najbolj invazivne ukrepe. Najprej bi predlagala magnetno stimulacijo mišic medeničnega dna, včasih pride v poštev tudi laserska terapija, šele naslednja stvar naj bi bila operacija. Popolnega uspeha žal ne moremo obljubljati, je pa učinkovitost magnetne terapije pri urgentni inkontinenci celo pri zastarani bolezni in starejših ljudeh kar okrog 75 procentov. Pri stresni inkontinenci je magnet učinkovit tudi do 90 odstotkov.

Ženska naj k nam pride že ob prvih kapljicah, inkontinenca se sama od sebe ne bo popravila. Po porodu bi pa prav vsaki ženski svetovala, da pride na magnetno terapijo.

Ne, večina žensk, ki jih srečam, tega ne loči. Uporabljajo večinoma vložke za menstruacijo, celo na materiale, iz katerih so narejeni, niso pozorne. Prepričana sem, da si z vložki iz umetnih materialov  težave z inkontinenco samo še poslabšajo, ker so zaradi njih bolj podvržene vnetjem. Da  so vložki oziroma predloge za inkontinenco zaradi svoje sestave bolj vpojne, da zadržijo več tekočine in da preprečujejo neprijeten vonj, pa večina žensk ne ve.